Ljudje se pogosto primerjamo med seboj in včasih ugotavljamo, kje vse zaostajamo, ali pa ne dohajamo drugih. Toda, ali je to, da smo enaki, da čutimo in mislimo enako kot drugi, resnično tako nujno potrebno in celo normalno? Če so vsi naokrog nas zaljubljeni, ali to nujno pomeni, da moramo biti zaljubljeni tudi sami?
V najstniških letih je pritisk včasih toliko večji, saj se zdi, da je biti zaljubljen ena izmed najbolj običajnih in logičnih reči. Toda zaljubljenost ni zgolj naloga, ki jo opravimo, zaljubljenost je povezana z izredno intenzivnimi čustvi, ki pa jih ne moremo prisiliti ali se jih nalesti samo zato, ker jih doživljajo vsi okrog nas.
Primerjamo se z drugimi, pogosto si želimo, da bi se nam dogajale enake reči, kot se našim prijateljem, ampak naše življenje je edinstveno in neponovljivo. Takšna so tudi naša čustva. Če se zaljubimo, se zaljubimo zato, ker nas k temu vodijo naša čustva in ne zato, ker so pač zaljubljeni vsi okoli nas.
<< Nazaj |