Oh, da! Sladko ščemenje v trebuhu, potne dlani, vzhičenost, trepet, živčnost ob srečanjih, metulji v trebuhu, sanjarjenje, veselje in žalost, kadar se ne vidiva, "obsedenost" z razmišljanjem o Njem/Njej, občutek, da zmoremo vse, ali da smo popolnoma na tleh, nenehno gledanje na uro, ker se bliža trenutek najinega srečanja … Vsa ta občutja in še mnoga druga spremljajo zaljubljenega človeka. Kadar nam oseba, v katero smo zaljubljeni, vrača čustva, smo najsrečnejši ljudje pod soncem. Vse je lepo, vse je dobro, svet se zdi čudovit. Kadar pa oseba, v katero smo zaljubljeni, ne čuti enako do nas, je to za nas zelo boleče in težko. Toda, kaj sploh je zaljubljenost? Kaj sploh so vsa ta čustva, občutja, misli, ki nas prevevajo?

Ko nam je nekdo res zelo všeč, ko se zaljubimo, nas preplavljajo precej intenzivna občutja, ki jih včasih le stežka nadzorujemo. Mogoče imamo celo občutek, da nimamo več nikakršnega nadzora nad svojim početjem, svojimi mislimi ali občutji.

Ljudje se pogosto primerjamo med seboj in včasih ugotavljamo, kje vse zaostajamo, ali pa ne dohajamo drugih. Toda, ali je to, da smo enaki, da čutimo in mislimo enako kot drugi, resnično tako nujno potrebno in celo normalno? Če so vsi naokrog nas zaljubljeni, ali to nujno pomeni, da moramo biti zaljubljeni tudi sami?

Vsi so tako dobre volje in predvsem vsi so tako zaljubljeni. Samo vi ste še samski! (Kar seveda sploh ni res!) Morda se vam zdi, kot da so vsi vaši prijatelji in prijateljice na sveže zaljubljeni, vsi govorijo samo o svoji/-em punci/fantu, nič več nimajo časa za vas. Vi pa nikakor ne najdete prave osebice. Pa ni problem, da ste nesrečno zaljubljeni ali kaj podobnega. Preprosto vam nihče ni všeč. Nobenega ni na obzorju, ki bi vam spodnesel tla pod nogami, povzročil metuljčke v trebuhu in vsakodnevno sanjarjenje le o njej/njem.