Ne poznam pubertetnika, ki ne bi kdaj izustil tega stavka. Starši vam grejo na živce, ker vas ne pustijo tako dolgo biti zunaj, kot bi si želeli. Zahtevajo, da se učite – vam se pa ne ljubi. Ne verjamejo vam, da boste zmogli brez učenja, pa če jim še tako zatrjujete. Očitajo vam dolge ure za računalnikom, kadar brskate po spletnih straneh, vi pa imate občutek, da so »fosili« in da ne razumejo, da so prijatelji trenutno najpomembnejši. Kar naprej se vtikajo v vas, radi bi vam odrejali dan in noč in ne verjamejo, da zmorete tudi sami, brez njihovega nadzora in tečnarjenja.