Zlorabljeni se zelo pogosto počutite krivega. Storilec vas lahko prepričuje, da ste sami krivi za to. Lahko vam reče, da ste ga sami napeljal k tem dejanjem. Zdi se vam lahko, da bi se storilcu morali upreti, če pa se ne uprete in drugim ne poveste za zlorabo, pa ste tudi sami krivi. Lahko se počutite krive za posledice razkritja zlorabe.

Pogosto imajo žrtve spolnih zlorab občutek, da se to dogaja le njim. Vendar pa ni tako. Različne raziskave sicer kažejo različne rezultate, vendar pa je povsod število ljudi, ki so bili zlorabljeni visoko. Veliko zlorab, žal, še vedno ostane skrivnost žrtve in povzročitelja.

To vprašanje si zastavljajo mnoge žrtve spolnih zlorab. Nanj pa ne moremo odgovoriti. Vi niste prav nič krivi, da se to dogaja ravno vam. Ne obsojate se, da ste vi napeljali storilca k temu, da vas je začel spolno zlorabljati. Ne glede na to, kako ste oblečeni, kaj govorite ali kaj počenjate, vas nihče ne bi smel prisiliti v dejanja, ki jih ne želite.

Storilci spolnih zlorab se zavedajo, da to, kar počnejo, ni prav. Zato poskušajo z najrazličnejšimi izgovori žrtev prisiliti v to, da nikomur ne pove za zlorabo.

Zlorabljanje pušča hude posledice. Oseba, ki zlorablja, je starejša in močnejša. Lahko ima v vašem življenju tudi poseben položaj (drugi jo spoštujejo, hvalijo…). Morda je to tudi član vaše družine. Zato boste za prekinitev zlorabe potrebovali pomoč druge odrasle osebe.

Zlorabo spremljajo občutja krivde, zmedenosti, sramu, jeze ... O tem je težko govoriti. Podobna občutja se lahko porajajo tudi v osebi, ki ji za zlorabo poveste, predvsem še, če je to član vaše družine in se zloraba dogaja v družini. Ta oseba se lahko počuti krivo, ker vam ni znala prej pomagati. Lahko je breme zlorabe za to osebo preveliko in se dela, kot da ni nič hudega ali vam ne verjame. Vendar naj vas to ne ustavi pri iskanju rešitev.

Dogajanje med otrokom in storilcem običajno sprva ni povezano s spolnostjo. To postane šele po daljšem času. Storilec se otroku najprej približa in z njim naveže stik. Morda se z njim igra, se veliko pogovarja, mu kupi kakšno sladkarijo, igračo in mu nakloni veliko pozornosti. Otrok s tem začne storilcu zaupati. Običajno je tudi tako, da storilcu zaupajo starši in otrok to ve.