Bullying

Ko te nekdo zafrkava, izključuje ali ponižuje: kako naprej?

Se tudi tebi kdaj zgodi, da te kdo zafrkava, zasmehuje ali ti reče nekaj tako grdega, da te kar stisne pri srcu? Mogoče si bil_a že v situaciji, ko te je nekdo izključil iz skupine, se norčeval iz tvojega videza, oblačil, načina govora ali celo tvojega imena.

Če si zdajle prikimal_a, nisi sam_a. Mnogo otrok in mladih doživlja kaj takega. In pomembno je, da veš: nič od tega, kar se dogaja, ni tvoja krivda. Tvoji občutki, da te boli, da si jezen_a, žalosten_a ali zmeden_a, so popolnoma normalni.

Ne samo v živo, tudi na spletu si zaslužiš, da se počutiš varno, sprejeto in spoštovano.
Če se ti kdaj zgodi, da doživiš nasilje na spletu, nisi sam_a. Pomembno je, da veš, da obstajajo načini, kako si lahko pomagaš. Več o spletnem medvrstniškem nasilju si lahko prebereš tukaj.

Zakaj nekateri zafrkavajo druge?

Ko te nekdo zafrkava, izključuje ali ponižuje, se ti lahko zdi, kot da je nekaj narobe s tabo. A resnica je, da je to, kar počnejo, veliko bolj odraz njih kot pa tebe. Lahko:

• so nesigurni vase in poskušajo s tem zakriti svoje lastne strahove,
• so jezni ali žalostni zaradi nečesa, kar se dogaja v njihovem življenju, in to je njihov način, kako svojo bolečino stresajo na druge,
• si želijo biti “glavni” v družbi in mislijo, da bodo videti močnejši, če druge ponižujejo,
• ponavljajo vedenje, ki so ga videli pri drugih, ne da bi sploh pomislili, kaj s tem povzročajo.

Zapomni si: to, kar nekdo reče ali naredi, ne določa tvoje vrednosti. Če te kdo zmerja ali žali, to še ne pomeni, da so njegove besede resnične. Tvoja vrednost ostaja enaka, ne glede na to, kaj kdo govori ali počne. In nikar ne poskušaj spreminjati sebe zato, da bi te nehali zafrkavati ali se norčevati iz tebe. Nasilneži bodo vedno našli razlog za zmerjanje. To ni tvoja krivda. Za nasilje je vedno odgovorna oseba, ki nasilje povzroča, in ne žrtev. Tudi če ne narediš nič narobe, se lahko zgodi, da se nekdo grdo vede do tebe, a to ni tvoj problem. Ti si dovolj takšen_a, kot si.

Kako se lahko ob tem počutiš?

Ko doživljaš zafrkavanje in ustrahovanje,  se v tebi lahko pojavi ogromno različnih občutkov. Vse, kar čutiš, je povsem normalno in razumljivo. Morda občutiš:

• žalost, ker te besede ali dejanja prizadenejo in ranijo,
• jezo, ker to, kar se dogaja, ni pravično in si tega ne zaslužiš,
• osamljenost, ker se ti zdi, da si v tem čisto sam_a in da ti nihče ne more pomagati,
• strah, ker ne veš, ali se bo to spet ponovilo.

Veliko mladih, ki kontaktira TOM telefon, nam pove, da si zaradi medvrstniškega nasilja ne upajo več v šolo. Pravijo, da so jim zaradi tega padle ocene in da jih je strah vsak nov šolski dan.

Ko je vsa tvoja energija usmerjena v to, da samo preživiš dan, je res težko razmišljati še o učenju.
Morda to pomeni, da se izogibaš določenim prostorom, kjer bi lahko naletel na tiste, ki te zafrkavajo. Nenehno paziš, kaj rečeš, kako hodiš, kako se obnašaš, samo da ne bi dal_a povoda, da se spet spravijo nate. Da si ves čas na preži, ker ne veš, kaj in kdaj te lahko spet doleti.

To je zares zelo naporno. Ko si pod stalnim pritiskom, ni nič čudnega, da se težko učiš ali sodeluješ v šoli tako, kot bi sicer lahko.

Pomembno je, da veš: z nobenim od teh občutij ni nič narobe. Vsakdo, ki doživlja nekaj takega, bi se lahko počutil podobno kot ti. Zelo pogumno je, da si občutke prepoznal_a in priznal_a, ker s tem narediš prvi korak k temu, da poiščeš pomoč.

Ne zaslužiš si, da te kdo zafrkava ali ponižuje, in nisi sam_a. Vedno obstaja nekdo, ki ti želi in ti lahko pomaga.

Kaj lahko narediš?

1. Ne ostani sam_a s tem

Povej odrasli osebi, ki ji lahko zaupaš: staršem, teti, stricu, dedku, učitelju, šolski svetovalni službi. Ko nekomu zaupaš, narediš prvi in zelo pogumen korak.

Včasih se zdi, da bo, če boš povedal_a, morda še slabše. Tak strah ima veliko otrok in mladih, ampak:

• medvrstniško nasilje skoraj nikoli ne preneha samo od sebe,
• pogosto postane še hujše, če nihče nič ne ukrene,
• ko pa odrasli izvejo, ti lahko pomagajo, da se stvari ustavijo, in to na varen način, ne da bi bil_a dodatno osramočen_a ali izpostavljen_a,
• najprej lahko poveš osebi, ki ji zaupaš v domačem okolju (staršem, dedku, babici, teti) in skupaj poiščeta pomoč v šoli, pri razredničarki in šolski svetovalni službi. Prav je, da v šoli vedo, kaj se dogaja, saj morajo biti vključeni v reševanje situacije.

Zakaj se splača spregovoriti, tudi če te je strah:

• zelo pogosto se izkaže, da nisi edini_a, ki to doživlja,
• s tem, ko poveš, pokažeš, da si pogumen_a in poskrbiš zase in za druge, ki morda prav tako trpijo,
• če ostaneš tiho, “bullyji” mislijo, da lahko zafrkavajo brez posledic, ko pa poveš, postaviš mejo,
• večina učiteljev in svetovalcev zna pomagati tako, da te ne izpostavijo in te zaščitijo na način, ki ti bo v pomoč, ne pa v dodatno breme.

2. Postavi meje

Če se počutiš dovolj varno, lahko narediš pogumen korak in jasno poveš, da ti takšno vedenje ni v redu. Ni treba kričati ali biti nesramen_a, miren in odločen glas pogosto naredi največji vtis. Lahko jim rečeš:

• “To, kar si rekel_a, ni okej.”
• “Prosim, nehaj.”
• “Ne bom sodeloval_a pri tem.”

Tudi, če to storiš samo enkrat, si naredil_a pogumen korak.

3. Poišči zaveznike

 Včasih se ti zdi, kot da si čisto sam_a v tem, kar doživljaš. Kot da nihče drug ne opazi ali ne razume, kako zelo boli. A resnica je, da pogosto nisi edini_a. Velikokrat so okoli tebe še drugi, ki občutijo podobno, pa si morda (tako kot ti) ne upajo spregovoriti.

V dvoje, troje ali v skupini je veliko lažje. Že to, da imaš nekoga ob sebi, lahko pomeni ogromno. Ko te nekdo sliši in reče »vem, kako je, tudi jaz sem to doživel_a«, takrat postane svet malo manj strašen. Zavezniki so tisti, ki te podprejo, ki ti verjamejo in s katerimi lahko skupaj poiščete pomoč ali rešitev. To je lahko prijatelj, učitelj, odrasla oseba ali kdorkoli, ob komer se počutiš varno.

Pogum je nalezljiv. Ko spregovoriš, daš mogoče moč še komu drugemu, da spregovori tudi on_a.

**

Včasih se zgodi, da te nekdo prizadene, morda ti uniči stvar, ki ti veliko pomeni ali ti zabrusi nekaj grdega. To lahko zelo boli, tudi če se zgodi samo enkrat. In to je čisto normalno.

Ko gre za enkratno situacijo, je to lahko priložnost, da se pogovoriš z nekom, ki mu zaupaš. Takrat je pomembno, da si daš prostor, da poveš, kaj se je zgodilo, da razbremeniš občutke in dobiš oporo. Morda ti bo tak pogovor pomagal, da lažje rečeš: »To mi ni bilo okej. Ne želim, da to še ponoviš«. Včasih se s tem stvar zaključi.

Medvrstniško nasilje ali bullying pa traja dalj časa in se ponavlja,  zato nikakor ni nekaj, kar bi moral_a prenašati sam_a ali tiho sprejemati. Če te boli, kar ti kdo počne, to pomeni, da tvoja čustva delujejo prav. Tvoja čustva so pomembna. Ti si pomemben_a.

Morda danes še ne veš, kako se izvleči iz neprijetne situacije, ampak že to, da o tem bereš, je velik korak. Obstajajo ljudje, ki ti želijo in ti bodo pomagali. Ne pozabi: nisi sam_a. Nisi kriv_a. In zaslužiš si, da te spoštujejo.

Tudi ambasador kampanje Odpikajmo nasilje Leopold I. spodbuja: daj povej na glas!