ko izgubiš hišnega ljubljenčka
08. 01. 2026

Ko izgubiš hišnega ljubljenčka

Mogoče je bil vedno del tvojega dne. Čakal te je, ko si prišel_a domov, bil ob tebi, ko ti ni bilo do pogovora ali te spravil v smeh, ko si bil_a slabe volje. Z njim si imel_a svoje navade, majhne rituale in trenutke, ki so bili samo vajini.

In potem ga ni več. Ko izgubiš hišnega ljubljenčka, se lahko zdi, kot da se je nekaj spremenilo. Prostor je tišji, dnevi so drugačni in v tebi ostane praznina, ki je nisi pričakoval_a.  Ali lahko sploh pričakuješ, kako bo bolela izguba? Pogosto ne. Bolečina se lahko pojavi nenadoma – ob spominu, ob tišini ali ob nečem čisto vsakdanjem, kar te spomni nanj. Če te izguba boli bolj, kot si si predstavljal_a, to ne pomeni, da pretiravaš. Pomeni, da je bil vajin odnos pomemben.

 

Zakaj izguba hišnega ljubljenčka res boli?

Hišni ljubljenček ni bil samo žival. Zate je bil nekdo, ki te je sprejemal brez vprašanj in brez pogojev. Nekdo, ob katerem si lahko bil_a to, kar si, tudi takrat, ko ti ni šlo ali ko si imel_a slab dan.

Zato je povsem normalno, če ob izgubi čutiš žalost, praznino, jezo ali zmedenost. Morda se sprašuješ, zakaj te to tako zelo prizadene ali zakaj ne mine hitreje. Vsa ta občutja so običajen del žalovanja in povedo nekaj pomembnega: da je bil odnos zate resničen in dragocen.

Če želiš bolje razumeti, zakaj so čustva v takšnih trenutkih tako močna, ti je lahko v pomoč tudi članek https://www.e-tom.si/custva.

 

Ko imaš občutek, da moraš svojo žalost skrivati

Veliko mladostnikov, ki se k nam obrne  po pomoč, nam pove, da jih ob izgubi hišnega ljubljenčka še posebej boli to, da jih okolica ne jemlje zares resno. Morda slišiš stavke, kot so: »Saj boste imeli drugega.«, »Ne bodi tako žalosten_na.« ali »To bo hitro minilo.« Čeprav so mišljeni dobronamerno, lahko zvenijo, kot da tvoja bolečina ni pomembna ali da bi moral_a z njo kar nekako opraviti.

Takšni odzivi lahko ustvarijo občutek, da moraš žalost skriti ali se pretvarjati, da je vse v redu. A žalost ne izgine zato, ker jo ignoriraš – pogosto se vrne takrat, ko jo najmanj pričakuješ.

Imaš pravico biti žalosten_na. Imaš pravico, da te izguba prizadene. Ni ti treba hiteti, ni ti treba biti močan_na in ni ti treba žalovati na način, ki ga od tebe pričakujejo drugi. Vsak žaluje po svoje in to je povsem v redu.

 

Mogoče te mučijo tudi vprašanja in krivda

Po smrti hišnega ljubljenčka se marsikomu v glavi začne vrteti kup vprašanj. Kaj, če bi prej opazil_a, da je nekaj narobe? Kaj, če bi ravnal_a drugače? Kaj, če bi lahko naredil_a več? Takšne misli se pogosto pojavijo takrat, ko si najbolj ranljiv_na in ko bi si želel_a, da bi lahko zavrtel_la čas nazaj.

Pomembno je vedeti, da so takšna vprašanja zelo pogosta. Pojavijo se zato, ker ti je bilo mar in ker si želel_a, da bi bilo drugače. Ne pomenijo pa, da si res naredil_a kaj narobe. V tistem trenutku si ravnal_a z informacijami, znanjem in močmi, ki si jih imel_a – in to je bilo največ, kar si takrat lahko naredil_a.

Krivda je pogosto del žalovanja. Pride skupaj z bolečino in nemočjo, ne pa kot dokaz, da si kaj storil_a narobe.

 

Kaj ti lahko vsaj malo pomaga, ko je res hudo?

Ko izgubiš hišnega ljubljenčka, si morda želiš, da bi bolečina čim prej izginila. A žal za takšno izgubo ni hitre rešitve ali gumba, ki bi jo kar izklopil. Obstajajo pa majhne stvari, ki lahko naredijo dneve vsaj malo lažje in ti pomagajo, da z občutki nisi čisto sam_a.

  • dovoli si čutiti: morda imaš občutek, da bi moral_a biti “močnejši_a” ali da bi moralo že miniti. A žalost, jok, jeza, praznina ali zmedenost so normalen odziv na izgubo. Čustev ni treba popravljati ali se jih sramovati. Če si dovoliš, da jih občutiš, jim daš prostor, da se sčasoma umirijo. Lahko si tudi zastaviš vprašanje: Kaj pravzaprav čutim ta trenutek? Že samo to, da poimenuješ občutek, lahko prinese malo olajšanja.
  • ohrani spomin na svoj način: nekaterim pomaga, da naredijo nekaj v spomin na ljubljenčka. To je lahko:
    • pismo, v katerem mu poveš, kar ti ostaja neizrečeno,
    • risba, fotografija ali album spominov,
    • majhen predmet ali kotiček doma, ki te spomni nanj,
    • kratek ritual, s katerim se posloviš.

Takšne stvari ne pomenijo, da se oklepaš bolečine, ampak da ji daš prostor in pomen.

  • ne ostajaj sam_a s tem: včasih je najtežje ravno to, da si z bolečino sam_a. Pomaga lahko, če jo z nekom deliš – s prijateljem, družinskim članom ali drugo odraslo osebo, ki ji zaupaš. Pogosto je dovolj, da te posluša in je ob tebi.
  • poskrbi za svoje telo: ko si žalosten_na, si lahko hitro brez energije. To je normalno. Pomaga že, če poskusiš narediti kakšno majhno stvar – nekaj pojesti, popiti kozarec vode, se malo razgibati ali greš sprehod. Pomembno je tudi, da si dovoliš počitek in spanec.
  • sprejmi, da žalovanje nima urnika: nekateri se počutijo bolje po nekaj tednih, drugi potrebujejo več časa. Včasih se zdi, da je že lažje, potem pa te kakšen spomin znova močno zadene. To ne pomeni, da si naredil_a korak nazaj. Pomeni, da žalovanje poteka v valovih. Daj si dovoljenje, da greš skozi to v svojem tempu.

Če imaš občutek, da te žalost preplavlja, da te ovira pri vsakdanjih stvareh ali da si s tem čisto sam_a, je to lahko znak, da potrebuješ več podpore. Poiskati pomoč je del skrbi zase. Na TOM-u smo tukaj zate, pripravljeni poslušati, razumeti in te podpreti. Lahko nas pokličeš na brezplačen, anonimen TOM telefon (116 111) ali se oglasiš v našo spletno klepetalnico.

Ne pozabi… zdaj je lahko zelo hudo, a to ne pomeni, da bo tako za vedno.

 

Viri: