To je zame pomembno. Lahko prebereš?
To je članek, ki ga lahko nekomu pokažeš. Nekomu, za katerega čutiš, da ne razume povsem, kako se počutiš, pa si želiš njegove bližine, podpore in pogovora. Če ne veš, kako začeti ta pogovor, je lahko ta zapis prvi korak k skupnemu razumevanju.
Ko si kdo zlomi roko, vemo, kaj storiti. Pokličemo pomoč, obiščemo zdravnika, dobimo mavec in skupaj čakamo, da se kost zaceli. Nihče ne reče: »Pojdi spat, pa bo jutri bolje.« Nihče ne reče: »Ah, saj to si samo domišljaš.« Ali: »To ni nič hudega, vsi kdaj pademo.«
A ko nekoga boli od znotraj – ko je dlje časa žalosten, zaskrbljen, brez energije, ko čuti, da ga nihče ne razume ali da nič več nima smisla – se pogosto zgodi, da se o tem ne govori. Da se čaka. Da se upa, da bo “minilo samo od sebe”. Pa ne mine vedno. In takrat je pomembno, da vemo: nič ni narobe, če poiščemo pomoč. Nasprotno – to pomeni, da skrbimo zase.
Kako prepoznati prve znake duševne stiske?
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima približno eden od petih otrok in mladostnikov izkušnje z duševnimi težavami, ki vplivajo na njihovo počutje, odnose, učenje in vsakdanje življenje. Zgodnje ukrepanje lahko prepreči, da bi se težave poglobile. In ne, to ni znak šibkosti, temveč znak človeškosti. Vsakdo ima težke trenutke, tudi odrasli. In tako kot imamo zdravnike za telesne težave, imamo strokovnjake za duševno zdravje: psihologe, psihoterapevte, pedopsihiatre – ljudi, ki znajo poslušati, razumeti in pomagati.
Prvi znaki duševne stiske se lahko kažejo zelo različno: s slabšim počutjem, težavami s spanjem, izgubo apetita, nenadnimi izbruhi jeze ali umikom vase. Takšne občutke doživljamo vsi – včasih trajajo nekaj dni, drugič tedne. Če pa stanje traja dlje in otroku ali mladostniku otežuje šolanje, druženje, igro ali preprosto uživanje v vsakdanu, je to znak, da potrebuje pomoč.
Strah pred tem, kaj bodo rekli drugi
Žal je ena največjih ovir pri iskanju pomoči prav odziv okolice. Otrok ali mladostnik končno zbere pogum in nekomu zaupa svoje občutke, nazaj pa dobi odgovor v smislu »saj ni tako hudo«, »samo len_a si«, »drugim je v življenju še težje«. Take besede niso le krivične, ampak tudi zelo škodljive. Duševne težave niso nekaj, česar bi se morali sramovati. Prav nasprotno, vsak, ki se sooči s težkimi občutki in poišče pomoč, je izjemno pogumen. Starši imajo pri tem pomembno vlogo. Ko otroku jasno pokažejo, da ni nič narobe, če nas kaj boli (tudi če je to bolečina, ki je ne vidimo), mu pomagajo razviti zdravo predstavo o duševnem zdravju. Ko rečejo: »Skupaj bomo poiskali pomoč, ker te imam rad in ker ti želim dobro,« naredijo nekaj neprecenljivega: dajo mu občutek varnosti.
Največ, kar lahko naredimo za otroka, je, da mu verjamemo – tudi takrat, ko se nam njegova stiska zdi majhna, nepomembna ali pretirana. Za otroka je to lahko največja stvar na svetu. In prav takrat najbolj potrebuje, da ga vzamemo resno.
Kako se pogovarjati z otrokom o njegovem počutju?
Ko otrok ali mladostnik doživlja duševno stisko, je ključno, da ga ne pustimo samega. Da mu ne rečemo: »Saj nimaš razloga za žalost, saj ti nič ne manjka.« Otrok ima lahko vse, kar potrebuje za preživetje, dom, prijatelje, dober uspeh v šoli, pa se vseeno počuti praznega, izgubljenega ali prestrašenega. To je resnično in zasluži resničen odziv.
Kako lahko začnemo takšen pogovor? Najprej tako, da se ustvari varen prostor. Pogovor naj bo miren, brez pritiska. Lahko začnemo z npr.: »Zadnje čase te opazujem. Zdiš se mi zamišljen. Bi mi zaupal, kako si?« ali pa mu zagotovimo: »Vem, da se včasih težko pogovarjati o počutju. Ampak tu sem, kadar koli boš pripravljen.«
Pomembno je, da otrok začuti, da ga res poslušamo, brez obsojanja, brez prekinjanja, brez iskanja hitrih rešitev. Včasih že občutek, da ga odrasla oseba sliši in razume, prinese veliko olajšanje. Včasih pa je treba narediti še korak dlje, poiskati strokovno pomoč. V takih primerih je pomembno, da je ob otroku odrasla oseba, ki ga spremlja in spodbuja skozi ta proces.
Kaj pa, če otrok pravi, da ne želi govoriti o tem?
To je ena najpogostejših zadreg. Otrok lahko ob prvem poskusu pogovora reče »pusti me pri miru«, »nič ni narobe«, skomigne z rameni ali se preprosto zapre vase. Tak odziv je pogosto odraz zmede, strahu ali občutka, da ga nihče ne bi mogel zares razumeti.
Prav zato je pomembno, da odrasli ne odneha. Ne z vsiljevanjem, temveč z mirno vztrajnostjo in zanesljivo prisotnostjo. Lahko rečemo: »Razumem, da zdaj ne želiš govoriti. Tukaj bom, ko boš pripravljen. In če se ti kadar koli zazdi, da bi mi rad kaj povedal, vedno bom tukaj, ko me boš potreboval.«
Tudi če otrok v tistem trenutku ostane tiho, si naredil nekaj dragocenega: ustvaril si most, ki bo čakal nanj – pripravljen, da ga prehodi, ko bo začutil, da zmore.
Pravočasna strokovna pomoč
Ko opazimo, da otrok potrebuje več, kot mu lahko sami zagotovimo, je pravi trenutek, da poiščemo pomoč. Psiholog, svetovalec, terapevt ali zdravnik lahko otroku pomaga razumeti, kaj doživlja, in skupaj z njim najde pot naprej. S tem mu ne sporočamo, da je z njim nekaj narobe. Sporočamo mu, da ga imamo radi in da njegovo počutje jemljemo resno. Strokovnjaki za duševno zdravje ne “popravljajo” otrok – pomagajo jim razumeti, kaj se z njimi dogaja. Pomagajo jim, da se opremijo z znanjem, strategijami in notranjo močjo za soočanje z življenjskimi izzivi.
Največ, kar lahko naredimo – bodimo tu zanje
Otroci se ne rodijo s priročnikom za čustva. Učijo se jih z opazovanjem odraslih. Če odrasli znamo povedati, da je včasih v redu, da nisi v redu, bodo tudi otroci lažje spregovorili. Skrb za duševno zdravje je skrb za življenje. Je skrb za to, da otrok odrašča v svetu, kjer se počuti varno, sprejeto in slišano. V svetu, kjer ni treba skrivati solz ali se pretvarjati, da je vse v redu, če ni. V svetu, kjer vemo, da je prositi za pomoč nekaj pogumnega in dobrega.
VIRI:
https://nijz.si/publikacije/dusevno-zdravje-otrok-in-mladostnikov-v-sloveniji-povzetek-publikacije/
