Ko »samo hec« ni več zabaven

Ko te nekaj prizadene, pa nima imena:
Včasih se zgodi, da te nekaj zaboli in prizadene, pa tega ne znaš takoj poimenovati. Slab občutek ne pride iz telesne bolečine, ampak iz tega, kako se nekdo obnaša do tebe. Iz besed, ki jih nekdo večkrat izgovori, ali iz tega, da do tebe ravna, kot da ne obstajaš. Takrat si lahko žalosten, zmeden ali napet, pa ne znaš dobro razložiti, zakaj. To, kar doživljaš, je lahko čustveno ali psihološko nasilje. In tega ni vedno lahko prepoznati.

Ko rečejo, da je to samo hec:
Mogoče te je že kdo osmešil pred drugimi, se norčeval iz tvojega videza, glasu ali mnenja. Mogoče so se dogovorili za nekaj skupnega, tebe pa niso povabili. Ko to omeniš, pogosto slišiš, da pretiravaš ali da se moraš naučiti sprejeti šalo.
Če se to zgodi enkrat, je lahko nesporazum. Če pa se ponavlja in se zaradi tega počutiš slabo ali manj vreden, potem to ni več samo hec.

Zakaj je vse skupaj tako zmedeno:
Včasih je ista oseba enkrat prijazna, drugič pa zelo neprijetna. En dan te pohvali ali se smeji s tabo, naslednji dan se odmakne, te poniža ali se vede, kot da si ji v napoto. Zaradi teh lepih trenutkov si misliš, da bo spet vse v redu, in nanje čakaš.
Sčasoma se lahko zgodi, da ne razmišljaš več o tem, kako se ti počutiš ob tej osebi, ampak predvsem o tem, kako se bolj potruditi, da bi bila znova prijazna.

Kako se to začne počasi poznati pri tebi:
Če si dlje časa v takem odnosu, se to začne poznati. Morda si pogosto napet, slabo spiš ali te boli trebuh ali glava. Ves čas imaš občutek, da moraš biti previden.
Tudi v mislih se nekaj spremeni. Začneš dvomiti vase. Manj govoriš, da ne bi bil tarča posmeha. Umikaš se iz stvari, ki so ti bile včasih všeč. Včasih se zgodi, da sploh ne veš več, kakšen si v resnici.

Tudi na spletu ni vedno varno:
Čustveno nasilje se pogosto dogaja tudi na spletu. Tam se lahko zgodi, da te namenoma ne vključijo v pogovor, da na tvoja sporočila ni odziva ali da ostaneš brez odgovora v skupinskem klepetu. Pojavljajo se zbadljivi komentarji ter objave ali zgodbe, za katere vsi vedo, komu so namenjene.
Ker je telefon vedno s tabo, se temu težko izogneš. Tudi doma ni vedno občutka miru, če se sporočila in obvestila kar naprej ponavljajo.

Zakaj je težko oditi:
Vsi si želimo, da bi nas drugi sprejeli in imeli radi. In zato tudi takrat, ko prijaznost dobimo samo občasno, nanjo še bolj čakamo in upamo, da se bo spet ponovila. Poleg tega nam pogosto govorijo da moramo potrpeti ali ’biti močni’.
Če se takšni odnosi začnejo že zgodaj, lahko postanejo nekaj, kar se ti zdi normalno, tudi če ti v resnici škodujejo.

Kako lahko začneš iti ven iz tega:
Včasih se ti šele počasi začne dozdevati, da se ob nekom pogosto počutiš slabo in da se to ponavlja. In takrat prvič pomisliš, da to, kar se dogaja, ni v redu in da ni treba, da je tako tudi naprej. Takrat zelo pomaga, če o tem poveš nekomu, ki mu zaupaš. Staršem, drugi odrasli osebi, učitelju ali svetovalcu. Ni treba, da takoj veš, kaj boš naredil ali kako se bo vse razrešilo.

Ko spregovoriš, nisi več sam:
Zato, če se ob nekom pogosto počutiš prestrašen, ponižan ali nepomemben, je dobro, da o tem spregovoriš. Ko te kdo posluša in resno vzame to, kar doživljaš, se začne spreminjati tudi to, kako vidiš sebe.
Takrat se ti začne vračati občutek, da si vreden spoštovanja in da to, kar čutiš, nikoli ni napačno ali nepomembno.

Literatura:

Trauma and Recovery
Herman, Judith L. (1992). Trauma and Recovery: The Aftermath of Violence – From Domestic Abuse to Political Terror. New York: Basic Books.

Telo si vse zapomni
van der Kolk, Bessel (2017). Telo si vse zapomni: možgani, um in telo v zdravljenju travme. Ljubljana: UMco.