Nič se mi ne da

Poznaš tiste dneve, ko se zbudiš in že takoj veš, da danes ne bo šlo? Ko ti je vse odveč, še preden se dan sploh začne? Ne samo domača naloga ali pospravljanje sobe, ampak tudi stvari, ki so ti bile prej čisto v redu ali so te celo veselile. Mogoče se ti ne da iti ven, ne da se ti pogovarjati, ne da se ti niti začeti dneva.

Ležiš, gledaš v telefon ali v strop in imaš občutek, kot da se ti sploh ne da premakniti. Kot da te nekaj tiho drži na mestu, pa ne veš točno, kaj. In potem se pojavi še misel: »Kaj je z mano narobe?«

Potem se začneš primerjati z drugimi, ki nekako zmorejo, vstanejo, gredo v šolo, na trening, se družijo, medtem ko se tebi zdi, da se moraš v vsako stvar dobesedno prisiliti, kar te samo še bolj utrudi. Ta notranji pritisk je lahko zelo tih, a hkrati zelo močan.

Resnica pa je, da ta občutek ni tako redek, kot se zdi. Veliko tvojih vrstnikov ga pozna, čeprav o tem ne govorijo vedno na glas.
To, kar doživljaš, ni samo navadna utrujenost in ne gre samo za telo. Včasih je v glavi preveč misli, ki kar ne utihnejo. Drugič pa je ravno obratno, kot da se ti ne da več razmišljati o ničemer. Občutki se nabirajo, pa nimajo kam. In imaš občutek, da jih nihče zares ne opazi.
In potem pride trenutek, ko samo začutiš: ne zmorem več tako.

Včasih to ne pride kar iz nič. Stvari se lahko nabirajo že nekaj časa. Šola, ocene, pričakovanja, odnosi z drugimi, občutek, da moraš biti v redu, tudi ko nisi. Vse to se počasi kopiči, skoraj neopazno. In potem en dan začutiš, da je preveč. Da nimaš več energije, da bi vse to držal skupaj.

In takrat je najtežje to, da se ne začneš napadati in kritizirati. Da si ne rečeš, da si len ali da je nekaj narobe s tabo, ampak da se za trenutek ustaviš in si dovoliš malo zadihati. Ne zato, da bi našel takojšen odgovor, ampak da si dovoliš opaziti, kako ti je. Lahko se vprašaš, kaj te zadnje čase najbolj obremenjuje, ali je kaj, kar te skrbi, ali je kaj, kar te izčrpava, pa tega do zdaj nisi zares priznal niti sebi. Ni nujno, da bo odgovor jasen, včasih je dovolj že to, da si priznaš, da ti ni lahko.

Zato včasih pomaga, da ne poskušaš narediti vsega naenkrat, ampak začneš z nečim zelo majhnim. Nečim, kar zmoreš. Morda vstaneš in odpreš okno, si umiješ obraz, napišeš en odgovor ali narediš en del naloge. Ne zato, ker moraš “urediti življenje”, ampak ker si dovoliš en majhen premik.

Ravno v teh majhnih korakih se začne nekaj premikati, ko si brez energije. Iz enega koraka se lahko razvije naslednji, lahko pa ostaneš samo pri enem. Tudi to je dovolj. Pomembno je, da ne greš proti sebi in da si ne govoriš, da nisi dovolj dober ali da si len, ker takšne misli samo še poglobijo občutek, da si obstal. Veliko več narediš zase, če si priznaš, da je danes težje in da zmoreš narediti toliko, kot lahko.

Ob tem je res pomembno, da v tem nisi sam. Tudi če se ti zdi, da gre za nekaj majhnega in nepomembnega, lahko že to, da nekdo ve, kako ti je, malo spremeni občutek. Čeprav se lahko včasih zazdi, da je lažje ostati tiho, lahko prav to, da nekomu poveš, prinese olajšanje.

Pomembno je tudi, da veš, da to, da se ti nič ne da, ne pove, kdo si in te ne določa kot osebnost. Lahko bi rekli, da gre za stanje, ki se lahko spremeni ali mine. Včasih se to ne zgodi takoj, ampak postopoma.

Če opaziš, da ta občutek traja dlje časa in se vleče iz dneva v dan ter te začne ovirati pri stvareh, ki jih moraš ali želiš početi, je v redu, da poiščeš dodatno podporo. To ni znak šibkosti, ampak način, da poskrbiš zase, ko to potrebuješ.

Na TOM-u smo tukaj, ko ti je težko. Lahko nas pokličeš na 116 111 ali se oglasiš v klepetalnici. Ni treba, da imaš vse odgovore ali da točno veš, kaj boš rekel. Dovolj je, da začneš, pa gremo naprej skupaj. 😊