ZAKAJ ODLAŠAM ?

Kaj je prokrastinacija?

Skoraj vsak pozna ta občutek. Veš, da bi moral_a narediti domačo nalogo, se začeti učiti, pospraviti sobo ali pripraviti torbo za naslednji dan. V glavi ti je jasno. Mogoče si celo rečeš: »Zdaj bom.« Potem pa mine nekaj minut. Pogledaš telefon, vstaneš po vodo, začneš delati nekaj drugega ali si rečeš, da boš začel_a malo kasneje. Naloga ostane tam, ti pa imaš nekje v ozadju še vedno občutek, da te čaka.

Temu pogosto rečemo odlašanje. Včasih je odlašanje čisto običajno. Ne da se ti pospraviti sobe, ker si utrujen_a, ker bi raje počel_a nekaj bolj zabavnega ali ker se ti zdi, da lahko to narediš jutri. Naloga ti ni všeč, ampak te tudi ne obremenjuje preveč, zato jo preprosto prestaviš.

OBIČAJNO ODLAŠANJE IN PROKRASTINACIJA NISTA ČISTO ISTA STVAR

Obstaja pa tudi druga oblika odlašanja, ki je malo bolj zapletena. Imenujemo jo prokrastinacija. Že sama beseda zveni dolga in nekoliko nenavadna, ampak njen pomen ni tako zapleten, kot se sliši.

Beseda prihaja iz latinščine. Del »pro« pomeni naprej ali za, del »crastinus« pa jutri. Skupaj bi lahko pomenilo nekaj takega kot »pustiti za jutri«.

Ampak prokrastinacija ni samo običajno prestavljanje stvari za jutri. Ne gre samo za to, da se ti ne da. Gre za to, da ob misli na nalogo začutiš nekakšen odpor ali pritisk. Ves čas misliš nanjo, veš, da bi bilo dobro začeti, mogoče te zaradi nje že malo skrbi, ampak ravno zato postane začetek še težji.

KAJ SE PRAVZAPRAV ZGODI PRI PROKRASTINACIJI?

Pri navadnem odlašanju je naloga še vedno samo naloga. Ko jo prestaviš, pogosto začutiš olajšanje in nekaj časa nanjo sploh ne misliš več. Pri prokrastinaciji pa je drugače. Ne sprostiš se, ko nalogo prestaviš. Še vedno misliš nanjo, imaš slabo vest in si želiš, da bi jo naredil. Ob tem pa se ti lahko v glavi začnejo vrteti misli, da ti mogoče ne bo uspelo, da boš naredil kaj narobe ali da bo vse skupaj pretežko. 

Takrat naloga ni več samo nekaj, kar moraš opraviti. Začneš dobivati občutek, da ne gre več samo za tisto, kar moraš narediti, ampak tudi za to, ali si še vedno v redu, tudi če ti ne uspe, narediš napako ali razočaraš sebe ali druge. Ob tem se lahko počasi začneta pojavljati nelagodje in strah. Zaradi tega ne odlašaš samo zato, ker se ti ne da. Odlašaš tudi zaradi tega, kako se ob tej nalogi počutiš. In tukaj je pomembna razlika. 

ZAKAJ MOŽGANI VSE SKUPAJ NAREDIJO ŠE VEČJE?

Naše telo in možgani imajo pomembno nalogo, da nas ves čas skušajo zaščititi. Ne samo takrat, ko obstaja neka zunanja nevarnost, ampak tudi takrat, ko se nam nekaj zdi zelo težko, preveč veliko ali nas je strah.

Zato lahko možgani včasih pritisk in strah pred napako ali pred neuspehom razumejo kot opozorilo, da smo ogroženi. Takrat se lahko vključi nekakšen notranji alarm. Naši možgani začnejo  iskati nekaj, ob čemer se boš počutil_a bolj varno in bolj prijetno. Kar naenkrat postane zelo pomembno, da greš po vodo, pogledaš telefon, malo rišeš, pogledaš še en video ali pa začneš urejati nekaj, česar pet minut prej sploh nisi opazi.

TO NE POMENI, DA SI LEN_A ALI DA JE S TABO KAJ NAROBE

Pomembno pa je, da veš, da prokrastinacija ni isto kot nezainteresiranost ali lenoba. Prav tako ne pomeni samo, da nimaš dovolj volje ali da se ti ne da. Če ti je za nekaj popolnoma vseeno, te to običajno ne spremlja še ure kasneje. Pri prokrastinaciji pa je pogosto ravno obratno. Pogosto se pojavi pri tistih, ki jim je nekaj pomembno, ki želijo stvari narediti dobro in jim nekaj veliko pomeni.

In kako si lahko pomagaš?

Prvi korak je pogosto ta, da najprej pomagaš možganom, da se malo pomirijo. Ko imajo občutek, da je nekaj preveč veliko, pretežko ali malo strašljivo, se pogosto ne umirijo ob velikih ukazih, kot je: »To moram zdaj narediti do konca.« 

Zato je pogosto najbolje začeti z enim majhnim in varnim korakom. Ni treba, da narediš vse naenkrat. Včasih je dovolj že, da odpreš zvezek, prebereš eno stran ali napišeš prvi stavek. Čeprav se tak začetek zdi majhen, lahko naredi veliko razliko. Možganom pokaže, da naloga morda ni tako velika in strašljiva, kot se je zdela na začetku, zato se lahko občutek pritiska počasi začne zmanjševati.

Pomaga pa tudi še nekaj: že prvi poskus ne rabi biti popoln. Prvi stavek pri spisu ne bo vedno najboljši in prva rešena naloga ne bo vedno najlepše napisana. To je čisto v redu. Dovolj je, da začneš, potem pa lahko stvari sproti popravljaš in izboljšuješ. Začetek je lahko malo zmeden, ker je začetek samo začetek.

In na koncu še ena stvar, pri kateri se pogosto uštejemo. Velikokrat mislimo, da bomo najprej dobili voljo, potem pa začeli. Pogosto pa se zgodi ravno obratno. Najprej začneš, potem pa počasi pride občutek, da gre lažje, kot si mislil.