Zakaj včasih ne povemo resnice?
Tokrat se ne bomo ukvarjali s tem, zakaj je laganje narobe ali zakaj je iskrenost pomembna. Bolj se bomo posvetili vprašanju, zakaj včasih ne povemo vsega, kar je res, ampak nekaj zamolčimo, prikrijemo ali povemo drugače.
Veliko ljudi bi brez pomisleka reklo, da ceni iskrenost. Kljub temu pa se je skoraj vsak že znašel v situaciji, ko je nekaj povedal drugače, kot je bilo v resnici.
Zakaj se to zgodi?
Ko razmišljamo o skrivanju resnice, se pogosto vprašamo, ali je to prav ali narobe. Toda včasih je pomembnejše drugo vprašanje: zakaj smo nekaj zamolčali, prikrili ali povedali drugače. Za marsikatero zamolčano resnico se namreč skriva povsem običajen človeški občutek – želja, da bi se zaščitili pred bolečino, sramom ali zavrnitvijo.
Eden najpogostejših razlogov, zakaj včasih ne poveš resnice, je strah pred posledicami. Če pričakuješ jezo, kazen, prepir, razočaranje ali kakšno drugo neprijetno reakcijo, se ti zdi veliko lažje, da resnice ne poveš v celoti ali da jo nekoliko prikrojiš.
Predstavljaj si, da si naredil napako, prekršil dogovor ali dobil slabo oceno. Morda že vnaprej ugibaš, kako se bodo odzvali starši, učitelj ali kdo drug. V glavi se lahko začnejo vrteti različne misli: Kaj če bodo jezni? Kaj če bodo razočarani? Kaj če izgubim njihovo zaupanje? Kaj če bom v težavah?
V takšnem trenutku se lahko zdi, da bo boljše, če resnice ne poveš ali če kakšno podrobnost izpustiš. Ne zato, ker bi želel nekoga namenoma prevarati ali prizadeti, ampak zato, ker je strah pred posledicami lahko tako močan, da se zdi lažje nekaj zamolčati.
Ampak potem se zgodi nekaj drugega. S tem, ko ne poveš resnice, se neprijetnim občutkom ne izogneš, ampak jih samo prestaviš. Za nekaj časa ti je morda res lažje, pozneje pa te lahko začne skrbeti, da bo vse skupaj prišlo na dan in kakšne bodo posledice.
Drug razlog, zaradi katerega včasih ne povemo resnice, ni strah pred kaznijo ali neprijetnimi posledicami. Bolj kot to nas skrbi, kako nas bodo drugi videli in kaj bodo mislili o nas, če bodo izvedeli resnico.
Takrat v ospredje stopi sram. Morda te je sram slabe ocene, svojega videza ali kakšne težave, s katero se spopadaš. In, za razliko od strahu, ki ti govori: »Nekaj slabega se bo zgodilo,« ti sram prišepetava: »Z mano je nekaj narobe.« Zato je lahko sram eden najtežjih občutkov.
Ko nas je sram, si pogosto želimo, da drugi tega dela nas ne bi videli. Strah nas je, da bi nas obsojali, zavrnili ali imeli manj radi. Pravzaprav ne skrivamo le resnice, ampak predvsem svojo ranljivost.
Pri sramu je zanimivo še nekaj. Ko nas je nečesa sram, se nam lahko zdi, da vsi gledajo samo nas. Kot da vsi opazijo prav tisto stvar, ki nas moti pri sebi. V resnici pa je večina ljudi veliko bolj zaposlena s svojimi mislimi, skrbmi in težavami kot z našimi napakami.
To seveda ne pomeni, da občutek sramu ni resničen. Je zelo resničen in lahko zelo boli. Toda včasih nam sram prišepetava stvari, ki niso čisto res. Prepriča nas, da moramo nekaj skriti, čeprav bi nas drugi morda razumeli in sprejeli veliko bolje, kot pričakujemo.
Prav zato je lahko zelo pomembno, da o stvari, katere nas je sram, spregovorimo z nekom, ki mu zaupamo. Že to, da nam tega ni več treba nositi samim in skrivati v sebi, lahko prinese veliko olajšanje.
Na koncu pa pridemo do morda najglobljega razloga, zaradi katerega ne povemo resnice. Včasih je namreč ne skrivamo le pred drugimi, ampak tudi pred samimi seboj.
To se morda sliši nenavadno. Kako lahko pred sabo skrivaš nekaj, kar že veš? Morda tako, da si nekaterih stvari preprosto ne želiš videti. Nočeš si priznati, da si žalosten, prestrašen, prizadet ali da potrebuješ pomoč. Prav zato si včasih raje dopovedujemo, da je vse v redu. Toda občutki zaradi tega ne izginejo. Le za nekaj časa jih potisnemo na stran. Prej ali slej pa se navadno spet vrnejo.
Zato je morda najpomembnejše prav to, da poskušamo razumeti, kaj smo v tistem trenutku čutili in zakaj nam je bilo resnico tako težko povedati. To ni vedno lahko. Včasih je za to potrebnega več poguma, kot ga je potrebno, da resnico poveš komu drugemu.
Vir:
